Če želi učitelj dobro poučevati svoje učence, se ne sme sam prenehati izobraževati. Ker se pri nas na šoli tega zavedamo, sva se dve učiteljici, učiteljica Melanija in ravnateljica, pod okriljem Erasmus+ in na povabilo MC ZOS, udeležili izobraževanja Starting Fresh & Growing Strong, na Finskem. Na poti k novim dogodivščinam se nama je pridružila še Nina iz Mc ZOS. Ker želiva svojo učno izkustvo deliti z vami, sva se odločili, da lahko najino izkušnjo in najine dogodivščine v tujini spremljate preko Facebooka in naše spletne strani.
No, pa začnimo.
1. DAN – dan odhoda
Naša pot se je začela v soboto, s poletom letala z Brnikov v Helsinke. Letalo je poletelo ob 19. 20 uri in je za pot do Helsinkov potrebovalo dobri dve uri in pol. V tem času smo preleteli približno 1700 km. Kljub temu, da smo za pot potrebovali dobri dve uri in pol, smo v Helsinkih pristali 22. 51. Le kam je izginila ena ura? Ker smo bile prepričane, da smo zelo dobro načrtovale svojo pot do našega končnega cilja, si lahko predstavljate, kako smo bile presenečene, ko smo na peronu železniške postaje na letališču izvedele, da naš vlak zaradi okvare ne bo peljal. Hmmm, kaj pa sedaj? Do vlaka, ki smo ga lovile in s katerim naj bi se peljale do Tampere-ja, smo imele le še slabih 10 minut. Ker smo resnično imele željo priti v mesto, kjer so nas čakale postelje, smo napele vse sile, pokazale vse svoje sposobnosti in s tekom za zlato medaljo pritekle do mesta, kjer so ustavljali taksiji. V tem trenutku se je pokazalo, kakor dobro je, če znaš vsaj en tuji jezik. Z dobro angleščino (k sreči vsi na Finskem dobro govorijo angleško), je učiteljica Melanija uspela prepričati nejevernega taksista, da bo za pot do vlaka, ki naj bi trajala 15 minut, porabil ravno toliko, da ga še ulovimo. Verjeli ali ne, to nam je tudi uspelo in to kljub vožnji taksista po predpisih. Priznati moramo, da na tej poti sploh nismo videle avtomobila, ki bi prehitro vozil. Finci so izjemno previdni, uvidevni in strpni vozniki. Vsaj tisti, ki smo jih mi srečali.
V trenutku, ko smo pritekle, no, bolje rečeno pridrvele, na peron, je pripeljal tudi vlak. Spretno smo zavihtele svoje kovčke, mimogrede, niso bili lahki, na vlak. K sreči smo si karte že kupile preko spleta. Poiskale smo rezervirane sedeže in se udobno namestile. Ko je vlak speljal s perona, pa smo se začele spraševati, ali je katera preverila, če je vlak sploh pravi.
No, glede na to, da smo malo pred drugo uro zjutraj prispele v Tampere, je bil vlak pravi. Pozni uri navkljub, nas je, na naše presenečenje, pričakalo živahno mesto. Ulice so bile polne, kot bi bilo sredi popoldneva. Vesele, ker smo prišle do svojih udobnih postelj, smo utrujene zaspale.
Kako stresna je bila situacija na železniški postaji, lahko vidite po kvaliteti fotografije.
